GNUS, BESEDE IN REČI
α {Kolofon}
Režija: Matjaž Berger
Nastopajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence
Adaptacija besedila: Eva Mahkovic
Scenografija: Marko Japelj
Glasba: Duo Silence
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Avtorstvo projekcij: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk
Lektura: Jože Faganel
Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar
Maska: Anita Ferčak
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Studia humanitatis; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana
δ {O predstavi}
Voda, besede, jezik, džez
I.
Protagonist filozofskega romana Gnus (La Nausée) Antoine Roquentin živi v Bouvillu. Čeprav se Bouville imenujejo tri francoske občine, pa je Sartrov Bouville v bistvu fiktiven: pristaniško mesto, v katerega imenu poleg francoske besede za mesto, la ville, slišimo tudi la boue, blato. Sartrov in Roquentinov Bouville je torej Blatno mesto, mesto z natančno opisanim videzom, ulicami, cerkvijo sv. Cecilije, konstrukt, ki pa zveni dokumentarno. Resnični Bouvilli ne ležijo ob morju, ampak v osrčju Francije, za fiktivni Bouville pa je bližina oceana (vode) pomemben podatek. Protagonist Gnusa Antoine Roquentin ocean v svoji bivanjski negotovosti po eni strani občasno navaja kot vir lepote, obenem pa je brezkončna voda onkraj pristanišča tudi mrzlo, črno polje neznanega, pod katerega varljivo tanko zeleno gladino mrgoli na tisoče nevidnih, neznanih kreatur. Ocean, ta velikanska gmota vode, od katere je človeku na prvi pogled dostopna le površina, je za Antoina Roquentina tako metafora za svet, ki se večini ljudi razodeva na površini v svoji varljivi, razmeroma priljudni obliki, njemu pa se z napredovanjem dni leta 1932 odkriva kot brezno strašljive notranjosti, ki ga vedno bolj plaši. Morje, blato, sluz, na vodo vezani pojmi, so ključno povezani z Roquentinovo definicijo občutja, ki ga imenuje Gnus: to je protagonistov osebni težko opisljivi odpor do vsega, nerazložljiva ogroženost od elementov sveta, odpor do vsenaokrog prisotnega bivanja vseh stvari. Roquentinov Gnus je tako od že ko se prvič pojavi, ključno povezan z vodo. Neko soboto januarja 1932 (od takrat Antoine Roquentin z dnevniškimi zapisi od dne do dne spremlja evolucijo svojega Gnusa) so se paglavci igrali in delali žabice na vodi in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju, zapiše protagonist. Dogodek nadaljuje z opisom odpora do dotikanja kamenčka, ki je bil po eni strani moker in umazan. Tudi naslednji incident, ki v Antoinu sproži občutek Gnusa, je povezan z mokroto: Danes sem gledal kos papirja ob neki mlaki. Bila je stran, iztrgana iz črtastega zvezka, mokra od dežja, pokrita z mehurčki in oteklinami kot opečena roka. Črnilo se je že razlilo, spodnji del strani je izginjal pod skorjo blata. Sklonil sem se in se že veselil, da se ga bom dotaknil ... Pa nisem mogel. [...] Predmeti se ne bi smeli dotikati ljudi, ker ne živijo. Mene pa se dotikajo in to je neznosno. Gnus torej bistveno izhaja iz vode, mokrota pa je umazanija in tisto, kar Gnus povzroči.
II.
Ko Antoine Roquentin opisuje napade Gnusa, je skoraj tako, kot bi lahko opisoval migreno: preden se Gnus v polni meri razplamti, najprej nastopi avra, ko Antoine že vnaprej začuti, da bo sledil napad. Potem Gnus napade z vso silo. Spominja na fizično bolečino. To je sladkobna slabost, ki sili na bruhanje in v tresavico. Čeprav Antoine točno opiše fizične simptome Gnusa, je poimenovanje občutka, njegovega vzroka ali razlage zanj zasilno, ker se vsakršna raba besed za opis izkaže kot nezanesljiva, približna. Ko v drugi polovici romana Roquentin v Parizu obišče svojo nekdanjo ljubezen Anny, se izkaže, da tudi Anny doživlja podobne napade odpora do različnih elementov sveta: do Stvari, za katere pravi, da se ji gabijo. Vendar se tako Antoine kot Anny v poskusih definicije svojih občutkov izgubita; besede morda celo poglabljajo razlike med njima. Čeprav Antoine meni, da sta z Anny prišla do enakih spoznanj o svetu, ki se samo izražajo z različnimi besedami (Ona misli kot jaz), ob nepopolnosti človeškega jezika o tem seveda ni mogoče biti prepričan. Anny se z Antoinom na primer ne strinja: Prej mi je neprijetno, da bi kdo mislil iste stvari kot jaz. Sicer pa se verjetno motiš. Nikakor ne misliš istih stvari kot jaz. Čeprav je za njimi mogoče slutiti pomen , so besede le sredstvo za frustracijo, ki umetno ustvarja razlike med stvarmi, ki jih povezuje skupno bivanje. Tako se vsaj poskuša izraziti Anny: Sprašujem se, kako je ljudem prišlo na pamet, da so si izmislili imena in stvari ločili....
Eva Mahkovic
