TRI SESTRE
α {Kolofon}
Gregor Luštek: TRI SESTRE
Koreografija in režija: Gregor Luštek
Avtorji besedila: Bettina Földesi, Rosella Pellicciotti, Kristýna Šajtošová, Žigan Krajnčan
Dramaturgija: Matic Starina
Avtorja glasbe: Branko Rožman, Žigan Krajnčan
Asistentka koreografije: Kaja Lorenci
Asistent režije: Juš Zidar
Oblikovalec svetlobe: Juš Zidar
Oblikovanje kreative: Eva Mlinar
Fotografija: Barbara Čeferin
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana
Nastopajo:
Bettina Földesi/alternacija: Kaja Lorenci, Rosella Pellicciotti, Kristýna Šajtošová, Žigan Krajnčan
δ {O predstavi}
Tri sestre je avtorski plesni in raziskovalni projekt, ki v izhodišču izhaja iz premišljevanja o poziciji umetnika kot delavca v času, ko posameznikovo identiteto, morda bolj kot kadar koli, definira njegova produkcijska in proizvodna vrednost. Potencial umetnosti, njen emancipatorični moment, hoče iskati predvsem in zlasti v njenem združevalnem potencialu, v utopičnem iskanju skupnega in skupnosti, ki ohranja intimo in intimizem – ne glede na politični, ekonomski, nacionalni, verski ali kakršen koli drug hierarhični faktor hegemonije.
Skozi konkretno združitev internacionalno zastavljenega uprizoritvenega kolektiva, zavezanega skupni ideji, skupnemu estetskemu idealu odnosa do univerzuma, skupnemu etičnemu kodeksu, neko obliko vsebinske ideje udejanja že z lastno prezenco, tj. s prisotnostjo lastnega {plešočega} telesa na odru. Projekt torej išče potencial umetnosti v njeni združevalni in kolektivni zmožnosti, ki nastaja kot šiv razlike, istosti in drugosti.
Uprizoritev je formalno zamišljena kot presek treh sodobnih scenskih praks: dokumentarnega, osebno izpovednega in plesno nemimetičnega gledališča. Dokumentarno in motivno fabulativno izhodišče projekta je osrediščeno okrog osebnih biografij treh plesalk {Bettina Földesi, Rosella Pellicciotti in Kristýna Šajtošová}, ki so se priselile v Slovenijo k svojim ljubezenskim partnerjem {Matic Starina, Žigan Kranjčan, Juš Zidar}, vsem trem delujočim na polju uprizoritvenih umetnosti, ki bodo aktivirani v različnih oblikah v pričujoči plesni emancipaciji.
Uprizoritev je zastavljena kot avtentični prostor emancipacije, ki združuje šest protagonistov, tj. tri pare. V njihovih intimnih vezeh, potezah, oblikah, razlikah, odporih se išče gradivo za skupno naracijo, v kateri njihov gestus intime in intimizma postaja del interakcije skupnega z občinstvom.
Skozi iskanje kolektivnega umetniškega jezika, katerega medij je predvsem plešoče telo, se išče izpolnjenje v odnosih, tudi ljubezenskih, onstran okvirov ekonomsko-političnega neoliberalizma dejanskosti. V uprizoritvi s prezentacijo lastnega singularnega, z vsem, kar jih v realni dejanskosti določa {status migrantk, brezposelnih, nenazadnje tudi status partnerk, žensk, umetnic …} v njihovem novem kulturnem kontekstu, nastaja/-jo kot umetniško delo samo na sebi.
Če pritrjujemo Heglu, da zavest obstaja zgolj v odnosu do druge zavesti, definirajmo zavest treh žensk, ki jih v uprizoritvi imenujemo tri sestre. Ali jim pripada status Čehovovih treh sester, ki jih vodi hrepenenje po spremembi, po novem življenju, po drugačnem družbenem kontekstu, znotraj katerega je mogoče iskati {umetniško} izpolnjenje? Ali gre morda za tri sestre iz Kralja Leara, katerih zavesti se definirajo v odnosu do imena Očeta? Ali pa gre morda zgolj za vsakdanje, običajne in za svet popolnoma nepomembne ženske – tri ženske, tri ljubice, tri umetnice, ki v iskanju izpolnjenja zapustijo svoj rojstni kraj in iščejo svojo prihodnost v popolnoma drugačnih kontekstih nekega drugega zemljevida.
V potovanju skozi intimizem iščemo tista spoznanja in izkustva, ki so skrajno osebna, a hkrati {tudi} politična – bistvena za uvid v razumevanje družbenega in kolektivnega.
