PREMIERE 2020

" Hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar. " Mladen Dolar

V geslu leta za gledališko produkcijo leta 2020 je APTov program strukturiran okoli misli Mladena Dolarja – hlapec raje preživi kot hlapec, kot da bi umrl kot gospodar. S tem geslom se perpetuirajo uprizoritvena vprašanja {ki so naposled vprašanja tega časa ali vprašanja sodobne umetnosti}, ki jih je na začetku sedemnajstega stoletja s Hamletom prešil Shakespeare z antologijskim the time is out of joint. Mnogi sodobni misleci, ki so tudi avtorji številnih odličnih teoretskih analiz umetniških {tudi gledaliških} del, bi vsebino pojma  iztirjenost imenovali drugače, na primer Theodor Wiesengrund Adorno – refleksije iz poškodovanega življenja, Jacques Lacan realno, Alain Badiou dogodek ali strast {do} realnega. In znotraj precej kompleksne problematike teoretskega boja za uvid v stanje stvari kot je, nas zanima vprašanje subjektovega Dejanja, tudi ekstremnega subjektovega Dejanja, ki je v osnovi in a priori delikt do »družbenega rituala«. Dejanje ni {zgolj} motorični odvod, dejanje je vedno prekoračitev, zato je »preprosto dejstvo, da je postavljanje ene noge pred drugo, nekaj drugega kot dejanje, kot prekoračitev nekega praga…« Ali z drugimi besedami Jacquesa-Alaina Millerja, »sleherno pravo dejanje je, če hočete, delikt, saj je iz zgodovine razvidno, da ni nobenega pravega dejanja, ki ne bi vsebovalo prekoračitve. Prekoračitve česa? Koda, zakona, simbolne celote, prekoračitve, s katero prej ali slej pridemo do preloma s pravom, saj prav to omogoča dejanju, da preuredi to kodiranje.«

V ta tematski gradnik segajo predlogi štirih novih produkcij v letu 2020, ki hkrati docela artikulirajo žanrske in zvrstne zastavke iz načrta Anton Podbevšek Teatra.

Oliver Sacks: MUZIKOFILIJA

Režija: Ivana Djilas
Datum premiere: 28. 2. 2020
Oliver Sacks {1933–2015}, klinični nevrolog in univerzitetni profesor, po lastnih besedah preprost podeželski zdravnik in pripovedovalec zgodb, je avtor številnih znanstvenih člankov in desetih knjig, mdr. svetovnih uspešnic, kot so Prebujanja {1973}, Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk {1986}, Antropologinja na Marsu {1995}, Muzikofilija: zgodbe o možganih in glasbi {2007}, V pogonu: neko življenje {2015}, ter dobitnik prestižnih nagrad najpomembnejših ameriških literarnih, znanstvenih in akademskih ustanov. 

Zaslovel je s knjigo Prebujanja o kliničnih primerih postencefalitičnih pacientov, tj. preživelih po pandemiji spalne bolezni, ki je na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja izbruhnila na različnih koncih sveta; slabih dvajset let po izidu knjige so posneli tudi film z Robinom Williamsom in Robertom de Nirom v glavnih vlogah. Strokovna javnost je bila ob njegovih znanstvenih uspešnicah dolgo zadržana; delno so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki jih v slogu freak showa P. T. Barnuma prikazuje kot bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah – v skladu z Wittgensteinovo zahtevo – eksemplarični ter da z njimi ne osvetljuje le vpliva in doživljanja nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo nepričakovane vidike delovanja možganov.

Odgovoru na vprašanje o smislu človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter o vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira številnim možganskim poškodbam, sicer usodnim za avtobiografski, zgodovinski ali jezikovni spomin, namreč kažejo, da je glasba močnejša in nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo, in da igra ključno vlogo pri razumevanju človeka, njegovih možganov in njegove zavesti.

Paul Claudel - Jacques Lacan: TALKA

Režija: Matjaž Berger
Datum premiere: 8.5.2020

Claudelova Talka je drama o izbiri, celo več - drama o paradoksu izsiljene izbire. Izbira je bistvena komponenta subjektivizacije. Vzgib za uprizarjanje Claudel-Lacanove Talke je sodobnost in aktualnost etičnega, ko se od nas {hočeš –nočeš} vseskozi zahteva od-ločitev-, in tudi ko/če se ne-odločimo, »Drugi« aktivno pozicionira našo pasivnost {ločitve}…Seveda etično tu razumemo kot nekaj, kar nastopa »izključno v modusu srečanja« in kar se pri Lacanu imenuje realno, pri Alainu Badiouju pa dogodek, kot nekaj, kar se nam zgodi, nas preseneti, vrže iz tira, in kar v naši psihični ekonomiji učinkuje kot prelom, zastoj, prekinitev, kar nastopi kot diskontinuiteta…

Dispozitiv za uprizoritev je vezan na ultimativno dejanje terorja v človekovi pokrajini, kjer moramo izb{i}rati, da bi skozi radikalno zavrnjen okvir izbire lahko vzniknili skozi Ne! v novo singularnost…Vprašanje terorja je v zgodbi, ki pritiče žanru melodrame, implicirano skozi ideološke nosilce Državo, Cerkev, razredni boj, ljubezen, ekonomijo in skozi vel – življenje ali denar {če izberem življenje, imam življenje brez denarja, če pa izberem denar, imam oboje}, svoboda ali smrt, za katerega pravi Lacan, da je »edini dokaz svobode, ki ga lahko ponudite v okoliščinah, v katerih ste se znašli, prav to, da izberete smrt, saj s tem pokažete, da imate svobodo izbire.«

Dispozitiv za uprizoritev je vezan na Claudelov poetični stil, dolg, bogat in neriman verz, v teoriji aklamiran kot verset claudelien. Upoštevajoč izziv sloga besedne umetnosti {v briljantnih prevodih Igorja Lampreta: Talka in Alenke Zupančič: Lacanovega Komentarja trilogije Coûfontainov Paula Claudela}, izziv v smislu gledališkosti in igralskih retorično-performativnih nalog terorju iz zgodbe ponuja radikalnost pravorečja in aktivacijo glasu in tišine kot kompleksne raziskave in konceptualnih {raz}rešitev. V ta dispozitiv zanesljivo sodi literarna redukcija {skoraj epske} razsežnosti fabule-, redukcija, ki bo aktivirala dogodkovnost, a hkrati temperaturno osvetlila {protislovna, zagatna in primarna} stanja izbir, napetosti, nasilja, izsiljevanj, intime iz zgodbe. Dispozitiv uprizoritve je nesporno vezan, da upoštevajoč melodramsko kodifikacijo dramskega zapisa ohrani, a jo v nekem smislu aufhebung – z analitičnimi intervencijami Lacanovega besedila {Komentar}, ki naj učinkuje kot brechtovska gesta kustusa raz{po}stave ključnih zgostitev in razmestitev plota drame. Post-dramska arheologija besedila, po mnogočem posebna v literarnem smislu, zagotovo pa specifična in kompleksna v gledališkem - prehaja v sodobno polje strasti {do} realnega {termin je Badioujev}.

Specifično gledališka vprašanja {čas, prostor, slog uprizoritve, igralski gestus, koreografija Sygne, zlasti finalni iktus ukrivitve telesa s trzljaji, grimaso in totalno psihosomatiko, vloga Lacanovih intervencij v osvetlitvi problemov, itd.} zahtevajo obsežno, skrajno premišljeno epistemološko raziskavo, ki se zaveda svojih omejitev. Scenografija je v dispozitivu {v okviru današnjega} vedenja postavljena v prostor opustošene in brutalne arhitekture, ki upošteva dejstvo, da bo izvedena v samostanski cerkvi Galerije {saj gre za koprodukcijo z Galerijo Božidar Jakac}, v realnosti sakralnega prostora, prizorišču izvajanja modernih in sodobnih umetniških praks. Hkrati pa bo projekt vezan tudi na mednarodni gostovanji na Korčuli {kamnito obzidje prizorišča evropske korčulanske marksistične šole v starem metnem jedru Korčule} in na benediktinski samostan otoka sv. Marije {na otoku Korčula}. Skratka, Scena bo strukturirana kot sakralni interier na prepihu, na prehodih – skoraj v similarnih prostorih iz slavnih obdobij šaha, ko{t} sta v Reykjaviku v različnih prostorih odigrala dvoboj Boris Vasiljevič Spaski in Robert James »Bobby« Fischer.

Ferenc Molnár – Andrej Jaklič: DEČKI PAVLOVE ULICE

Režija: Matjaž Pograjc
Datum premiere: september 2020

Mladinski roman madžarskega pisatelja Ferenca Molnárja {1878-1952} Dečki Pavlove ulice je izšel davnega leta 1907. Takoj je postal ne samo domača, madžarska, uspešnica, ampak je bil nemudoma preveden v številne tuje jezike. Dokaz kvalitete in ustvarjalnega izziva, ki ga zgodba romana ponuja, so tudi številne odrske {tudi radijske} adaptacije ter filmske priredbe, ki se pojavljajo praktično vse od prve izdaje – vsakih nekaj let jih je mogoče zaslediti v katerem od evropskih gledališč {zadnja uprizoritev v naši neposredni soseščini je nastala v produkciji Zagrebškega gledališča mladih}. Za kako popularno delo tudi v naši {zaenkrat zgolj} bralni javnosti gre, pričajo vsaj štiri knjižne izdaje, med njimi tudi striparska, zadnja je izšla leta 2018 pri založbi Beletrina.

Razlogov za »neuničljivost« je več, so pa zelo jasni: mladinski roman ima vse tisto, kar prava zgodba potrebuje, da uspešno nagovori bralca, predvsem mladega. Je čustveno izredno intenzivna, pretresljiva, noro zabavna, dogajalno izredno dinamična. Današnji bralec je na duhovit in komunikativen način soočen z osnovnimi elementi vzgoje in s tistimi gradniki kulture, na katerih temelji osnovna medčloveška komunikacija. Ta pomeni predvsem poskus razumevanja, sočutnosti, empatije, pa tudi poštenosti, doslednosti, načelnosti – torej tistih kvalitet, ki se na prvi pogled zdijo samoumevne, a to žal vse prevečkrat niso.

In seveda je zgodba o razumevanju sveta, v katerega fantje šele vstopajo, čeprav ga na nek poseben – igriv – način ves čas živijo. Je zgodba o razumevanju izgube, o preseganju bolečine, odraščanju, odrešilnem tovarištvu in moči kolektiva. Je tudi zgodba o razvoju značaja, o preizkušanju telesnih moči, o razumevanju dejstva, da svet ni samo enobarven ali največ dvobarven, pač pa je sestavljen iz številnih drugih, ne vedno najbolj prijetnih, odtenkov. Je soočanje s svojo usodo, hkrati pa težnja in želja po njenem preseganju. Je šolska ura, kako bolečino {in poraz} čim manj boleče vklopiti v  proces odraščanja. Dečki Pavlove ulice so pravzaprav sodobna {ja, tudi danes relevantna}, literarna oblika krepitve skupnosti skozi ritual {boj, borba, obnavljanje to tudi so}.

Roman je zgrajen na način, ki kar kliče po uprizoritvi. Izredno dinamična zgodba, polna nepredvidenih obratov, fizične akcije, soočenj, tudi bojev in pretepov je izhodišče bogatega odrskega dogajanja. Po drugi strani ves čas ohranja notranje dileme junakov, njihove konflikte – tudi pogubne, boj s samim sabo ... Ključni liki so že v romanu dodobra dramsko izpisani in ponujajo dramsko prepričljive situacije, naj gre za povsem fizične konflikte ali za problemske teme, s katerimi se skupine in posamezniki soočajo.

Dramatizacija se osredotoča na izpostavitev in ohranitev ključnih junakov {na vsaki strani so štirje}, na njihov notranji razvoj, povezan s konkretnim dogajanjem. Prizadeva si prikazati, da poraz in zmaga ne samo nista nič usodnega, ampak da je bolj usodno, kaj se je kdo iz njiju naučil in kako poraz ali zmaga krepita vse v takšno ali drugačno soočenje vpletene strani. V dramatizaciji izbrani junaki niso zgolj dobri ali slabi, imajo ali nimajo prav, so ali niso na pravi strani. Napetosti, kaj storiti, na katero stran se postaviti, nenehno spraševanje, kaj je in kaj ni prav, so nekaj, s čimer se soočajo vsi.

Ključno je, da je igra nekaj, kjer so prav vsi udeleženci enaki. Boj, takšen ali drugačen, je enak. Dečki prihajajo iz različnih socialnih okolij, ki jih tudi močno določajo. A ko so v prostoru igre, vsa ta »prtljaga«, to breme določenosti odpade. V igri so lahko le oni sami. Le če so takšni, lahko vzdržijo vse preizkuse, se dokažejo, zmagajo. Igra je tako prostor enakosti, enakovrednosti, igra je najbolj čista oblika druženja. In zato je nujna. Poleg vsega opisanega družbeno aktualnost dokazuje tudi usoda številnih izginjajočih prostorov – skrivališče, igrišče, tabor, štab in ostalo nazadnje zavzame gradbena družba, ki se bo tam odločila zgraditi  vse kaj drugega kot prostor za igranje.  

Ferenc Molnár je pred več kot sto leti izpisal arhetipske situacije mladosti. In ker so takšne, so tudi vedno znova aktualne. Zato jih je smiselno vedno znova brati in {pri nas prvič} tudi uprizoriti.

Andrej Jaklič

Gregor Luštek: TRI SESTRE

Režija: Gregor Luštek
Datum premiere: november 2020

Tri sestre je avtorski plesni in raziskovalni projekt, ki v izhodišču izhaja iz premišljevanja pozicije umetnika kot delavca v času, ko posameznikovo identiteto, morda bolj kot kdaj koli, definira njegova produkcijska in proizvodna vrednost. Potencial umetnosti, njen emancipatorični moment, hoče iskati predvsem in zlasti v njenem združevalnem potencialu, v utopičnem iskanju skupnega in skupnosti, ki ohranja intimo in intimizem - ne glede na politični, ekonomski, nacionalni, verski ali kakršni koli drugi hierarhični faktor hegemonije.

Skozi konkretno združitev internacionalno zastavljenega uprizoritvenega kolektiva, zavezanega skupni ideji, skupnemu estetskemu idealu odnosa do univerzuma, skupnemu etičnemu kodeksu, neko obliko vsebinske ideje udejanja že z lastno prezenco, t.j. prisotnostjo lastnega {plešočega} telesa na odru. Projekt torej išče potencial umetnosti v njeni združevalni in kolektivni zmožnosti, ki nastaja kot šiv razlike, istosti in drugosti.

Uprizoritev je formalno zamišljena kot presek treh sodobnih scenskih praks: dokumentarnega, osebno izpovednega in plesno nemimetičnega gledališča. Dokumentarno in motivno fabulativno izhodišče projekta je osrediščeno okrog osebnih biografij treh plesalk, {Bettina Földesi, Kristyna Šajtošova in Rosella Pelliccotti}, ki so se priselile v Slovenijo k svojim ljubezenskim partnerjem {Matic Starina, Žigan Kranjčan, Juš Zidar}; vsem trem delujočim na polju uprizoritvenih umetnosti, ki bodo aktivirani v različnih oblikah v pričujoči plesni emancipaciji.

Uprizoritev je zastavljena kot avtentični prostor emancipacije, ki združuje šest protagonistov, t.j. treh parov. V njihovih intimnih vezeh, potezah, oblikah, razlikah, odporih se išče gradivo za skupno naracijo, kjer njihov gestus intime in intimizma postaja del interakcije skupnega z občinstvom.

Skozi iskanje kolektivnega umetniškega jezika, katerega medij je predvsem plešoče telo, se išče izpolnjenje v odnosih, tudi ljubezenskih - onstran okvirov ekonomsko-političnega neoliberalizma dejanskosti. V uprizoritvi s prezentacijo lastnega singularnega, z vsem, kar jih v realni dejanskosti določa {status migrantk, brezposelnih, nenazadnje tudi status partnerk, žensk, umetnic …} v njihovem novem kulturnem kontekstu, nastaja{jo} kot umetniško delo samo na sebi.

Če pritrjujemo Heglu, da zavest obstaja zgolj v odnosu do druge zavesti, definirajmo zavest treh žensk, ki jih v uprizoritvi imenujemo tri sestre. Ali jim pripada status Čehovljevih treh sester, ki jih vodi hrepenenje po spremembi, po novem življenju, po drugačnem družbenem kontekstu, znotraj katerega je mogoče iskati {umetniško} izpolnjenje? Ali gre morda za tri sestre iz Kralja Leara, katerih zavesti se definirajo v odnosu do imena Očeta? Ali pa gre morda zgolj za vsakdanje, običajne in za svet popolnoma nepomembne ženske - tri ženske, tri ljubice, tri umetnice, ki v iskanju izpolnjenja zapustijo svoj rojstni kraj in iščejo svoj prihodnjik v popolnoma drugačnih kontekstih nekega drugega zemljevida?

Skozi postopke improvizacije, psihodrame in drugih kontemplativnih avtorefleksivnih praks bo kolektiv v ustvarjalnem procesu raziskoval medsebojne - intersubjektivne - odnose in se fokusiral na odnos posameznika do okolja {protislovij}, tako na nivoju intimizma in intime, kot tudi v širšem kulturnem kontekstu, ki nas naddoloča in ki ga ne nazadnje kreiramo sami.

V potovanju skozi intimizem iščemo tista spoznanja in izkustva, ki so skrajno osebna, a hkrati {tudi} politična – bistvena za uvid v razumevanje družbenega in kolektivnega.