Galileo Galilei
α {Kolofon}
Režija:
Matjaž Berger
Igrajo:
Pavle Ravnohrib - Galileo Galilei
Alenka Avbar - Andrea Sarti
Miha Brajnik - Sagredo, Vanni
Rok Kunaver - Ludovico Marsili
Mateja Rebolj - gospa Sarti
Katarina Stegnar - Virginija
Gašper Jarni - Kurator, Mali menih
Dejan Pevčević - Mestni oče, Cosmo de Medici, Teolog, Inkvizitor, Individuum
Uroš Potočnik - Mestni oče, Matematik, Teolog, Bellarmin Uradnik, Menih
Igor Štamulak - Dož, Teolog, Astronom, kardinal Barberini, pozneje papež Urban VIII
Mezzosopran: Irena Yebuah Tiran
Vibrafon: Leticia Slapnik Yebuah
Prevod: Janko Moder
Sinopsis
Brechtovemu dramskemu besedilu - Galileo Galilei – zanesljivo pritiče posebno mesto v dramatiki XX.stoletja: seveda s ključnim vprašanjem razmerij vedenje / verovanje oz. vednost / oblast. Hkrati pa gre za besedilo, ki ga lahko bereš tudi kot novo opero, dekonstrukcijski laboratorij ali »zgodbo-v-nadaljevanjih«... Čemu »še enkrat« Brechtov Galileo? Vsi odgovori na to vprašanje so blizu in daleč resnici. Morda zato, ker gre za nov čas krize avtonomije duha in vloge intelektualcev v njem. Morda zato, ker je to drama o dialektiki očesa in pogleda, kjer majhen pogled v vesolje (domnevno) zamaje logiko gospostva na Zemlji. Morda zato, ker Brechtov Galilei pravi, »ni moj namen dokazati, da sem imel doslej prav, temveč ugotoviti, ali sem imel prav«; in se ta »stava« veže na mojo željo, da Novo mesto postane novo mesto novih gledaliških oblik in užitkov pogleda in duha, ki jih gledališka umetnost »daje« civilizaciji... Morda pa je zadnji motiv tudi prvi, namreč »disimetrično-kritična« struktura Brechtovega teksta zahteva od interpretov mojstrstvo v bratenju s slovitimi »potujitvenimi učinki«, ki jih razmerja v tekstu postavljajo kot rebuse... In če »ponovitev ni možna (Kierkegaard)«, ta »ne-ponovitvena« gesta uprizarjanja novega Galileia namesto Nataše Barbare Gračner in Demetra Bitenca (uprizoritve Mladinskega izpred desetih let v NUK-u) prinese »enovito« figuro Pavleta Ravnohriba, ki je v svojem »krožku« (Mateja Rebolj, Katarina Stegnar, Alenka Avbar, Miha Brajnik – in kasneje Gašper Jarni) - v vsevidju - oropan za pravi pogled svoje lastne pozicije. Predstava je posvečena petdesetletnici smrti Mojstra Brechta, in pomeni rojstvo prvega profesionalnega gledališča v zgodovini Novega mesta, Anton Podbevšek Teatra.
Galileo Galilei
Po končanih medicinskih študijih se je Galileo posvetil raziskovanju geometrije in Arhimedovih del in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu, ki je proučeval naravne pojave s poskusi.
Znan je postal leta 1586, ko je objavil podrobnosti o svojem izumu, hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, ki je bilo še tedaj v veljavi, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila, kar pravi tudi 1. Newtonov zakon, ki ga je Newton povzel po Descartesu. Descartes ga je postavil zelo splošno, češ da ima vsaka sprememba svoj vzrok. Galilei pri tem ni imel zaslug. Ugotovili so, da je Newton sicer prebral angleški prevod Galilejevega Pogovora, nič pa ne kaže, da bi poznal Govore. Nekateri menijo, da je zakon nepotreben, ker sledi iz 2. Newtonovega zakona.
Bertolt Brecht
Brecht, ki danes velja za enega najpomembnejših in največjih nemških dramatikov in reformatorjev gledališča 20. stoletja, se je rodil kot Eugen Berthold Friderich Brecht katoliškem očetu Bertholdu Friedrichu, ki je bil direktor Haindlove papirne tovarne, in protestantski materi, Sophie Brecht. V svojih spominih o odraščanju je zapisal:
»Rodil sem se kot sin premožnih staršev. Moji starši so mi zavezali kravato in me vzgojili v navadi biti ustrežen ter me naučili umetnosti ukazovanja. Toda ko sem ozdravel in se razgledal, mi ljudje mojega razreda niso bili všeč, niti ukazovanje niti navada biti postrežen. Zapustil sem svoj razred in se pridružil majhnim ljudem.«