SINSONTE, V GRLU POZABLJENA PESEM

Koncept in izvedba: Urška Centa
Koreografija: Marco de Ana in Urška Centa
Glasba: Jani Moder
Dramaturgija: Andreja Kopač
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Jan Krmelj
Izdelava kostumov: Tina Hribernik
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana
Koprodukcija: Cankarjev dom
S podporo Ministrstva za kulturo.

δ {O predstavi}

Sin-son-te

Sinsonte je tista, ki govori brez lastnega jezika.

Sinson je tista, ki poje brez zvoka.

Sonte je tista, ki živi le za to noč.

Sinsonte ptica štiristotih glasov; je oponašalka, ki oblikuje različne sloje zvoka, da bi posnemala svojo okolico, z njo spregovorila v istem jeziku in se skušala z njo zliti. Svoje nomadsko življenje umešča v velemesto; je del njegove prikrite in preobražene narave, ki se odslikava v vsakdanu oddaljenega človeka. Od narave oddaljeno življenje v urbani džungli vsak dan preigrava prepletenost pojmov svobode in ujetništva. Sinsonte menjuje noč za dan in kriči tudi ponoči; v boju za obstanek srka frekvence hrupa in soje neonskih luči, ki širijo dimenzije njenega dneva.

Sinsonte je alegorija ptičjih vedenj in govoric, ki se zrcalijo v človeški podobi ter skozi gib in zvok iščejo živalskost; surovo lepoto giba ptice ter njeno sonično komunikacijo z okolico. Svetloba in tema narave se potapljata v gib in zvok Urške Centa in Janija Modra, ki gledalca popeljeta v distopični svet, prežet s simboliko dvojnega, ki se skriva na vzporednih poteh ptice in človeka.

Ptičje življenje je prepredeno z utečenimi vedenjskimi vzorci in rituali, kjer gibanje in zvok zavzemata pozicijo soodvisnosti. Ptičji ples se rojeva iz pesmi. Ptičja pesem kot preprosta vibracija ustvarja glasbo narave, zato se koreografija Sinsonte snuje okrog sonične slike in ritmičnega utripa življenja ptic. Fascinacijo svobode, ki jo ljudem predstavlja ptičje življenje, uteleša z brisanjem meja med plesom in igro inštrumenta, pri čemer raziskuje fizično izkušnjo telesa, ki lahko leti. 

Sinsonte je projekt, s katerim plesalka in koreografinja Urška Centa in predstavnik sodobne flamenko avantgarde Marco de Ana nadaljujeta svoje prvo skupno odrsko delo, ki sta ga zastavila s projektom Historias de Pájaros (Zgodbe o pticah, premiera: julij 2021, Cankarjev dom).

O ustvarjalcih:

Urška Centa je ena najbolj vidnih slovenskih plesalk flamenka in odrskih ustvarjalk, ki svoje področje delovanja s plesa razširja daleč v druge umetniške vode. Svoje znanje je pridobivala na madridskih akademijah flamenka Amor de Dios in akademiji UFlamenco, v okviru Akademije za ples v Ljubljani pa je končala študij sodobnega plesa in koreografije. Od vrnitve v Slovenijo v Ljubljani vodi cikel 'Noches de tablao', s katerim predstavlja in medsebojno povezuje priznane domače in tuje glasbenike in plesalce ter tako ustvarja platformo za razvoj novih projektov, ki črpajo iz tradicije flamenka in jo združujejo z različnimi svetovnimi glasbenimi kulturami in drugimi modernimi umetniškimi smernicami. Kot plesalka nastopa na pomembnih odrih in festivalih doma in v tujini, med drugim je z glasbenim projektom ‘MTF feat. Sub-Lime’ nastopila na otvoritvi 59. Jazz festivala Ljubljana, s projektom sufijske glasbe in flamenka ‘Nairuz’ na otvoritvi programa Grlom u jagode Jazz festivala Sarajevo, kot solistka na državni proslavi ob dnevu državnosti leta 2019, v ciklu SNG Drama Akustika s projektom ‘Lorca, ti in jaz’, na odru ljubljanskega centra urbane kulture Kina Šiška pa je med leti 2013 in 2018 uprizorila štiri premiere. Ustvarja raznovrstne projekte ('Lorca, ti in jaz', 'Sentido', ‘Deblas/Boginje’, 'Sacai', 'Eno balado, prosim!’, ‘MTF’, ‘Nairuz’ itd.), pri katerih sodeluje z izpostavljenimi slovenskimi in tujimi umetniki, kot so Zvezdana Novaković, Katja Šulc, Robert Jukič, Mirza Redžepagić, Tomaž Gajšt, Murat, Joe Kaplowitz, Marko Churnchetz, Kristijan Krajnčan, Nino Mureškić, Izidor Erazem Grafenauer, Petra Vidmar itd. V produkciji zavoda Flota je leta 2020 ustvarila plesno predstavo ENO-ONE.

Marco de Ana je španski koreografi in plesalec. Že vrsto let sodeluje z avantgardnim, večkrat nagrajenim, vrhunskim plesalcem in koreografom Israelom Galvanom. Vodi različne delavnice in ustvarja v mednarodnem prostoru. Z Urško Centa sta leta 2021 ustvarila odmeven plesno-glasbeni performans Zgodbe o pticah.

Jani Moder sodi med vodilne slovenske jazz ustvarjalce. Pri osmih letih je pričel igrati klasično kitaro in se 10 let izobraževal pri prof. Ljudmilu Rusu. Nato se je vpisal na Karntner Landeskonservatorium v Avstriji, kjer je študiral jazz in klasično kitaro ter leta 2002 diplomiral z odliko. Na avdiciji v Parizu si je pridobil štipendijo Berklee College Of Music v Bostonu, dodeljena mu je bila tudi štipendija Ministrstva za kulturo RS. Na tej prestižni ustanovi je prejel visoko nagrado šole za Outstanding Musicianship in šolanje ponovno zaključil z odliko (Summa cum Laude). V času študija je bil izbran med deseterico študentov šole, ki so podpisali pogodbo z založbo Jazz Revelations Records. Pri omenjeni založbi je izšla kompilacija z naslovom Common Ground, ki je bila omenjena tudi v najbolj znani jazz reviji na svetu, Downbeat. Njegovi profesorji so bili Mick Goodrick, Joe Lovano, Hal Crook, Dave Samuels, Jeff Galindo, Darren Barrett, Tim Miller, Brett Willmott, Rick Peckham, David Gilmore in drugi. Nastopal je s številnimi znanimi imeni jazz glasbe (Dave Samuels, Alex Sipiagin Darren Barrett, Jonathamn Blake, Miles Griffith, Ratko Divjak, Drago Gajo, Krunoslav Levačič, Aljosa Jerič, Steve Wood, Igor Lumpert, Robert Jukič, Jure Pukl, Mihi Erian, Joris Teppe, Steve Altenberg, Ferenz Nemeth, David Jarh, Big Band RTV SLO, European Movement Jazz Orchestra, Hgm BigBand, Simfonični Orkester RTV SLO) ter številnimi kvalitetnimi pop izvajalci kot so Janez Bončina Benč, Dado Topič, Planet Groove, Nina Strnad, Jadranka Juras, itd. V Evropi in v USA je bil prisoten kot vodja ali sideman pri številnih projektih. Prisoten je na več kot 40ih izdanih zgoščenkah. Leta 2008 je izšel njegov prvenec z naslovom Momentum, posneta pa je tudi druga plošča, ki bo izšla v letošnjem letu pri avstrijski založbi Barnette.

Dr. Andreja Kopač. Kot publicistka deluje pri revijah Delo, Maska in Rast. Do sedaj je delovala na različnih področjih; kot koordinatorica Seminarja sodobnih scenskih umetnosti, organizatorka Platforme interdisciplinarne dramaturgije, na področju odnosov z javnostmi, kot performerka, moderatorka, mentorica in raziskovalka. V zadnjem času največ deluje kot dramaturginja in sodelavka pri domačih in mednarodnih umetniških projektih. Med letoma 2009 in 2019 je sodelovala pri več kot 90 predstavah na področju sodobnih scenskih umetnosti, med drugim z avtorji in avtoricami: Branko Potočan, Sebastijan Horvat, Matjaž Pograjc, Matjaž Berger, Matjaž Farič, Iztok Kovač, Mare Bulc, Magdalena Reiter, Sinja Ožbolt, Neven Korda, Seth Baumrin, Rosana Hribar & Gregor Luštek, Beton Ltd, Renata Vidić, Katjuša Kovačič, Veronika Valdes, Enya Belak, Jerca Rožnik Novak, Gyula Cserepes, Jelena Rusjan, Maša Kagao Knez, Ana Pandur Predin, Kevin Trappenires, Lada Petrovski Ternovšek, Milan Tomašik, Dagmar Dachauer, Sebastian Zuber, Alicia Ocadiz, Matevž Dobaj, Žigan Kranjčan & Gašper Kunšek in drugi. Od 2013 je gostujoča mentorica na salzburški akademiji SEAD, poučuje na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana in na Akademiji za ples. V letu 2013 prejela priznanje JSKD – Plaketo Mete Vidmar, v letu 2017 pa nagrado Ksenije Hribar za pedagoško in metorsko delo. V letu 2018 je v souredništvu z Majo Šorli uredila knjigo Emancipacija misli in teles: Metodologije beleženja slovenskih ženskih avtoric sodobnega plesa ter v Novem mestu koncipirala seminar Šport in umetnost. Med letoma 2017 in 2018 je bila odgovorna urednica revije Maska, v letu 2019 je bila članica žirije na Festivalu Borštnikovo srečanje.

Jan Krmelj (1995) je gledališki režiser, pisatelj in vizualni umetnik. Končal je študij gledališke režije na AGRFT. Režiral in vizualno oblikoval je predstave Življenje drugih, ki je nastala po motivih istoimenskega filma Floriana Henckla von Donnersmarcka (SNG Drama Ljubljana, 2020); instalacijsko predstavo Antifone, ki govori o času, ki ostaja, kjer je bil z Niko Prusnik Kardum tudi soavtor besedila (osmo/za, 2019), Triadni balet: Spev rane (2019), Za praznino/Jok kamere (2019, Flota), Idomenej (MGL, 2018), Hamlet (Cankarjev dom, 2017), Utopia, Arheologija raja (SNG Drama Ljubljana 2016). Je ustanovitelj kolektiva DivinaMimesis (z Gašperjem Torkarjem, Niko Erjavec in Andrejem Koruzo), s katerim so postavili instalacije in performanse Niti sled (Kiblix, 2017), Autobiographical animal (Cirkulacija, 2016), SYMPTOMA (Narodna galerija, 2016). Študijsko se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju.