TALKA
α {Kolofon}
Prevod Talke: Igor Lampret
Prevod fragmentov besedila Jacquesa Lacana Ojdipov mit danes. Komentar trilogije Coûfontainov Paula Claudela: Alenka Zupančič
V uprizoritvi so uporabljeni tudi fragmenti iz študije Alenke Zupančič Mesto tragedije v psihoanalizi: Ojdip in Sygne.
Integralno besedilo za uprizoritev: Nejc Gazvoda, Matjaž Berger
Igrajo:
Sygne de Coûfontaine: Anuša Kodelja
Georges de Coûfontaine: Borut Doljšak
baron, grof Toussaint Turelure, prefekt Marne, Sene: Gregor Čušin
župnik Badilon: Pavle Ravnohrib
papež Pij: Janez Hočevar
kralj Francije: Lovro Zafred
Fragmente besedila Jacquesa Lacana bral: Ivan Lotrič
Režija: Matjaž Berger
Glasba: Duo Silence
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Avtorstvo projekcij: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk
Scenografija: Sara Slivnik, Dorian Šilec Petek
Koreografija Anuše Kodelja: Valentina Turcu
Lektura: Živa Čebulj
Fotografija: Barbara Čeferin
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana
Zahvala: dr. Alenki Zupančič, mag. Dragani Kršić, Tadeju Ulčakarju, Društvu za teoretsko psihoanalizo, Drami ter Operi in baletu SNG Maribor.
δ {O predstavi}
Čemu Claudelova Talka v teh časih? Ker smo na nek način vsi talci svoje besede, ker se pred nami vedno znova pojavi nek paradoks izsiljene izbire, v katerem postajamo ali se zgubljamo {ali zgubimo}. Ker je tudi vedno znova pred nami vprašanje, katera od poti ali vednost {vedenje} ali vera {up, mnenje} je relevantnejša pot do resnice, ki jo pred nas postavlja kontekst dejanskosti. Spomnimo se Brechtovega odgovora iz njegovega filozofskega in etičnega potujitvenega poligona, »človek mora biti radikalen, kot je radikalna dejanskost.« Nadalje je Talka vrhunska Claudelova melodrama, Lacan pravi, sodobna tragedija, o žrtvovanju, o žrtvovanju, ki ga uprizori ženska v kontekstu moške dominacije. In naposled, Talka je drama diskurza ženskega versagung, velikega Ne!, ki ga glavna junakinja Sygne de Coûfontaine uprizori kot upor proti okupatorju svojega življenja - v sklepni sekvenci drame. Prav ta gesta zanikanja v Talki nastopa kot rana v obliki serije krčevitih trzljajev umirajoče Sygne, ki jih Claudel manično kot koreografijo vpisuje v didaskalije, Slavoj Žižek pa jo opredeli kot zabeležko razsežnosti realnega, »subjekta kot odgovora realnega«; še več: s svojimi simptomi trzljaja, ki izraža zanikanje, Sygne »reče NE! zahtevi {družbenega} velikega Drugega, da naj prav tisto krivico, ki jo navdaja z grozo, vzame nase kot užitek.«
Talka, ki bo premierno uprizorjena dobesedno v kontekstu Claudelovega besedila - v dvorišču nekdanjega cistercijanskega samostana {Galerija Božidarja Jakca/Kostanjevica na Krki, pri koproducentu predstave} – je izrazito delo odlične igralske ekipe, ki je nekaj mesecev skrbno tkala interpretacijske narativne odtenke kompleksnega Claudelovega besedila. Ob treh igralskih legendah {Janez Hočevar, Pavle Ravnohrib, Gregor Čušin}, na prizorišče stopajo trije sošolci iz AGRFTja – odlična Anuša Kodelja v naslovni vlogi Sygne de Coûfontaine, Borut Doljšak in Lovro Zafred…
