ZAMAKNJENOST LOL V. STEIN - 71. Ljubljana Festival

α {Kolofon}

Režija: Matjaž Berger
Adaptacija besedila: Petra Žumer Štrigl, Matjaž Berger
Prevod: Barbara Pogačnik 

Igrajo:
Lol Valérie Stein: Anuša Kodelja
Jacques Hold: Iztok Drabik Jug
Tatjana Karl: Lea Mihevc
Jean Bedford: Borut Doljšak
Gospa Stein: Jana Menger
Anne-Marie Stretter: Mila Peršin
Pierre Beugner, Michael Richardson: Luka Bokšan

Janez Hočevar

Glasba: Duo Silence
Koreografija: Sanja Nešković Peršin
Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar
Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger
Vizualna podoba: Borut Peterlin, Gašper Brezovar
Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj
Teorija: Stojan Pelko
Oblikovanje kreative: Borut Peterlin, Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra

Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana.
Temelji na zgodbi Le ravissement de Lol V. Stein by Marguerite Duras © Éditions Gallimard.

δ {O predstavi}

KRATKA PREDSTAVITEV ROMANA M. DURAS LE RAVISSEMENT DE LOL V. STEIN

Zgodbo Lol V. Stein pripoveduje Jacques Hold. Zgodbo sestavlja s pomočjo pripovedovanja drugih, svoje domišljije in hipotez.

Ko je bilo Lol devetnajst let, je bila z zaročencem Michaelom Richardsonom na plesu v Town Beachu, na katerem se je pojavila Anne-Marie Stretter, ki ji je na mestu prevzela zaročenca. Ta prevzem je vzrok Loline prevzetosti.

Jacques Hold Lol spozna deset let kasneje. Zaljubi se vanjo in v njeno »prevzetost«. Lol je mladost preživela v South Tahli. Po dogodku na večernem plesu v bližnjem obmorskem mestecu Town Beach je Lol za nekaj časa domnevno zanihala na robu norosti, a se kmalu zatem poročila z Jeanom Bedfordom.

Z njim se je preselila v Under Bridge, imela tri otroke in tam preživela deset let. Pripovedovalec Jacques Hold nas umesti v trenutek, ko se z možem po desetih letih vrneta nazaj v South Tahlo in se naselita v hiši njenih staršev. V nekem trenutku Lol zasliši par, ki gre mimo pod njenim oknom. Lol sliši žensko reči: »Morda mrtva«, vidi, kako se malo naprej v parku na skrivaj poljubita, nakar se moški vrne nazaj po poti mimo njenega okna. Od tega trenutka dalje Lol povsem spremeni svoje desetletne navade in se vsak dan odpravi na dolge sprehode po mestu, oprezujoč zlasti za zaljubljenimi pari.

Na enem od teh sprehodov zagleda moškega, ki je šel mimo njenega okna, in sledi mu, dokler se mu ne pridruži ženska, ki jo zdaj prepozna kot Tatjano Karl, prijateljico iz mladostnih let iz South Thale. Lol se potrudi najti Tatjanin naslov in jo obišče na domu, kjer živi z možem Pierrom Beugnerjem. Na tem obisku Lol totalno prevzame Jacquesa Holda, pripovedovalca, morda načrtno. Lol noče, da bi Hold zapustil Tatjano. Želi, da se še naprej videvata, sama pa je med njunimi skrivnimi zmenki prisotna tako, da se nahaja v rženem polju pred hotelom, kjer se videvata.

»Združitev« Lol in Jacquesa ima obliko skupnega potovanja z vlakom v Town Beach, na kraj dogodka, kjer obiščeta plesno dvorano, v kateri se je zgodil uvodni incident. Noč preživita v hotelu in se vrneta naslednji dan, ko naj bi se zvečer Jacques spet dobil s Tatjano na običajnem mestu. Lol zahteva, da se zmenka drži, hkrati pa je celo pot nazaj še bolj odmaknjena in čudna. Lol poskuša nadaljevati s tem, kar jo najbolj osrečuje: prisostvovati zmenkom Jacquesa in Tatjane, tako da se nahaja, speča, v rženem polju nasproti hotela, kjer se dobivata.

***** 

Matjaž Berger

ZAMAKNJENOST, PREVZETOST, EKSTAZA, UGRABITEV, KRAJA, IZTRGANJE …

je lahko slovenski prevod francoske besede ravissement, ki jo je Marguerite Duras položila v naslov za naslovnika, bralko, bralca svojega dela Le ravissement de Lol V. Stein, APT pa s prevodom Barbare Pogačnik – obiskovalkam in obiskovalcem pripravlja uprizoritev – Zamaknjenost Lol V. Stein.

V večpomenske odtenke {naslova} le ravissement je položena dominanta naddoločujočega določila vsega {tudi neimenljivega}, kar se z glavno junakinjo Lol V. Stein dogaja oz. kar Lola Valérie Stein dogaja drugim. Zakaj Lol je tudi na ravni pomena svojega imena – sorrow, žalost, skrb – nesrečna zavest. Lol je prevzeta in Lol {v skrbni povezavi s prevzetostjo} tudi prevzema v narativu, ki je druga dominanta toka te zgodbe. Zamaknjenost Lol V. Stein je zgodba drame {iz} pogledov, s teoretikovim performativom – nikoli me ne gledaš tam, kjer te jaz vidim.

Dogodkovni vzgib zgodbe {ki to ni} je prevzemanje s povzročitvijo zamaknjenosti: Anne-Marie Stretter na velikem plesu v kazinski dvorani prevzame Lol zaročenca Michaela Richardsona; Lol prevzame svoji najboljši prijateljici iz mladosti, Tatjani Karl, ljubimca Jacquesa Holda, deset let pozneje. Domnevna ponovitev seveda ni ponovitev in izplen ponovitve ni enak kot v primeru prevzema Michaela Richardsona.

Melodrama je žanrsko vzniknila iz ljubezenske organizacije okrog {praviloma zgrešenega srečanja} treh subjektov, in Lol V. Stein je naracija treh in naracija tretjega – v vseh pomenih trditve. Zakaj Jacques Hold {angl. prijem, zagrabiti koga, itd.}, pripovedovalec zgodbe o Lol, rekonstrukcijsko zagrabi in organizira plot/story kot sestavljanko iz pripovedovanj drugih in z izkustvom svoje vloge v zgodbi. V tej ljubezenski forenziki je Jacques Hold glas zgodbe, Philip Marlowe zgodbe, ki je zunaj in znotraj, ki je opazovalec = mislec in subjekt, ki je vpleten v fascinacijo s prevzetostjo in prevzemanjem …

Za postopek Lolinega iskanja-skozi-prevzemanje spoštovalec del M. Duras, Jacques Lacan, izumi sintagmo za procesno imenovanje = je me deux/dvojim se. In to Lolino dvojenje se v naraciji kot Dogodek tudi odvija v podvojenem prostoru, ki nas interpelira, pa tudi prečka, kajti z njo smo, ko opreza za parom ljubimcev, kjer s prevzemom zamenja en člen, zamenjani člen pa dobi novo funkcijo v prvotno dvopartitno organizirani strukturi. Pa tudi tu imamo opravka z rektifikacijo modela: zakaj Tatiana Karl je poročena s Pierrom Beugnerjem, njen ljubimec pa je Jacques Hold. Lol V. Stein je poročena z Johnom Bedfordom in s prevzemom pr{a}vega mesta Tatjani generiramo matrico naracije: 3+-+1-+1 {Lol + Jacques + Tatiana -+ Jean -+ Pierre}. Skratka, v zgradbi zgodbe imamo na delu primarno dualnost dveh trikotnikov {prvi model: Anne-Marie Stretter + Michael Richardson + Lol: razpad: drugi model: Lol + Jacques + Tatjana}. Vsa prestrukturiranja so stkana skozi tkanje mreže različnih, razlikovalnih in selekcijsko obeleženih gledišč.

Hkrati pa plot temelji na podmeni, lacanovski podmeni, da v našem odnosu do stvari, kakor ga konstituira pot videnja in urejajo figure predstave, nekaj drsi, uhaja, se prenaša iz nadstropja v nadstropje in se vselej malce izmika, to definira Lacan z besedo – pogled. In potem spregovori o pogledu in mimikriji. Mar ne gre v nekem smislu pri Lol ravno za prevzemanje na način mimikrije? Ljudje iz leta 1964 so imeli za temo dneva prav vprašanje o pogledu in prevzemanju, mimikriranju, saj sta tako M. Duras kot Lacan svoji materpoetiki – Duras: Zamaknjenost Lol V. Stein, Lacan: O pogledu kot objet petit a – spisala tega leta. Lacan pa je povrh vsega napisal še spis = analizo Poklon Marguerite Duras, o Le Ravissement de Lol V. Stein, kjer pravi, da M. Duras brez mene ve, kaj učim – in – v svojem poklonu bom pričal samo o tem, da praksa pisanja sovpada z rabo nezavednega.

 *****

Barbara Pogačnik

INVOKACIJA TOČKE NIČ

Zamaknjenost, pravzaprav ugrabljenost, očaranost Lol V. Stein je roman – pesem. Je vrtenje okoli osi lastne točke nič, iz katere je nujno biti ugrabljen, od katere je nujno biti odmaknjen, vrtenje mačke okoli vrele kaše, očaranost nad nečem presežnim, nevidnim; in vendar je tudi zamaknjenost v času, je odlog doživljanja, je presekano doživljanje neimenovane travme, ki tako bistveno določa os življenja, da se je ne smemo neposredno dotakniti, če želimo ohraniti življenje. Je vzhičenje, ki obnemi, je beseda, ki se giblje skozi tišino.

»Najskrivnostnejši izmed romanov Marguerite Duras«, kot so besedilo ob izidu poimenovali nekateri kritiki, govori z glasom pripovedovalca, ki ni vseveden, ampak sokratsko »ve, da ničesar ne ve«. Kritiko tedanjega časa je najbolj zmedla, intrigirala in iritirala izjava tega pripovedovalca, da je o Lol »mogoče vedeti manj in manj, vse manj in manj o Lol V. Stein«. Alain Robbe-Grillet se je tako malce ljubosumno pošalil, da je Marguerite Duras »Edith Piaf nouveau romana«, pri čemer je bil verjetno mišljen šanson »Nič, prav nič ne obžalujem« (Non, rien de rien…). Pri glavni junakinji, Lol V. Stein, pa dejansko umanjka občutje obžalovanja: občutje žalosti, razočaranja, jeze, ljubosumja, zlomljenosti, solz – očiščenja ni, čustva se ne izlijejo, ampak ostanejo na neki čuden način zaprta v neki suhi strugi, od koder ni izhoda. Lol je ugrabljena predvsem sama sebi, je odsotna iz same sebe. Odsotna in ukradena iz svoje ljubezenske želje, ki je videti po dolgotrajni prilagoditvi konvencionalnemu zakonskemu življenju povsem izstradana, zamaknjena v privid te izmikajoče se želje.

Tema, ki se je je nemogoče lotiti drugače kot z minimalizmom, zato avtorica reducira stranske like le na nujno prisotnost in se ne ukvarja toliko z njihovimi lastnimi globinami, naslovno protagonistko pa omeji na ugibanja, govorice in hipoteze – jo izriše kot glasove, ki obkrožajo njej sami nedosegljivo vprašanje, ki ga ne zna razrešiti. Dogajanje je avtorica postavila v nekoliko abstraktno okolje ameriške letoviške province, ta postopek pa bralcu oziroma gledalcu omogoča, da se materija umetniškega dela posveti predvsem notranjemu dogajanju naslovne protagonistke brez naključnosti in lokalnih koloritov – zdi se namreč, da se pripoved giblje predvsem v spektru od črne do bele. Tako Lol v trenutkih, ko iz nje vznika in žari življenje, vre ovirana ljubezen, na oder stopa v beli barvi, medtem ko njeno nasprotje, Anne-Marie Stretter, določa predvsem črna, ki zaznamuje poteg proti smrti, na neki način pa tudi dvoumni lik Tatjane Karl, »gole pod svojimi črnimi lasmi«. V obdobjih, ko Lol le kot senca zasleduje bistvo lastnega obstoja, pa nosi siv plašč.

Gre za pripoved, ki se loteva nenavadnih, težko razložljivih psihičnih stanj, protislovnosti ljubezenske želje, gnanosti te želje v praznino, v nedosežno, v točko nič, od koder ni izhoda. Durasova je pri svojem delu povsem izključila vsak moralizem, vsako »politično korektnost«, ki tako rigidno obvladuje današnji diskurz, da bi se lahko bolj natančno posvetila temu, kar je bistveno – bivanje v svetu kot notranja invokacija hrepenenja, kjer je kulisa fabule statična in nepomembna. Celo zgodba o voyeurizmu, ležanje v rženem polju ob hotelu, kjer se sestajata njena prijateljica in ljubimec, je pravzaprav le invokacija točke nič in ne toliko opis perverzije. Zgodba, ki ves čas ostaja na tonih dvoumnosti, nas vodi do stanja, ki zaznamuje nevaren razcep čustvovanja, shizofreni um, kjer se kraji in osebe podvojijo, do te mere, da se med seboj pomešajo.

Pot z vlakom, ki jo v razpletu opravita Jacques Hold in Lol V. Stein, se je nekaterim kritikom zdela kot mitična pot Tristana in Izolde v času psihoanalize. Gre za iniciacijo ali poskus iniciacije, ki naj bi razkril bistvo preteklosti, bistvo nečesa, kar nosimo v sebi, pa si to prikrivamo, živeč v urejenih hišah in strogo zamejenih vrtovih s pravilno urejenimi potkami, ki odslikavajo naše utirjene poti – zgodba Lol V. Stein tako postane tudi metafora za življenje vsakogar, ki vsebuje prav toliko vsebine, kolikor smo jo vanj pripravljeni spustiti – medtem ko nas resnična pot, ki vodi iz utirjene sivine, zaradi prebujenja, ki ga vsebuje konec poti, lahko pripravi do norosti.

V zgodbi, kjer se moški sprašuje o bistvu ženske in kjer ženska opazuje moškega z drugo žensko, zgodbi, kjer je konvencionalno patriarhalna družina le nepomembna kulisa, se osrednja točka, praznina, molk, izmika skozi prepletanja ljubezenskih trikotnikov. Prav ta molk, ta očarujoča praznina, je širjava, do katere se lahko dokopljejo le tisti, ki jim je čas dan; tisti, ki se znajo izogniti družbi spektakla, kot bi rekel Guy Debord, pisani od škandalov, ustvarjanja mnenj in izgledov, njihovega manipuliranja in obvladovanja, družbi, ki nas nenehno zaposluje, ki v nas vsadi raztreščeno pozornost, pomanjkanje in raztrganost časa.

Kljub temu da je mogoče nekje v ozadju pisanja Marguerite Duras, posebno v liku Anne-Marie Stretter, ki se pojavlja še v drugih njenih delih, pa tudi v spremljevalnem liku Michaela Richardsona, razbrati tudi kritiko in nelagodje kolonialne družbe, kakršna je bila francoska družba v Indokini, kjer je Duras preživela otroštvo in mladost, se pisateljica pri svojem pisanju ni nikoli eksplicitno lotevala političnih problematik: dovolj je invokacija. Tako je najhujšemu uničenju, kar jih je človeštvo kdaj spoznalo, padcu atomske bombe na Hirošimo, lahko kot protipol postavila le besedo ljubezen: Hirošima mon amour. Invokacija, priklicevanje ljubezni, je edino, kar je mogoče celo po največjih tragedijah. Svet, ki drvi v uničenje, več kot očitno pozablja na to preprosto resnico.

Naj bo gledališka uprizoritev Zamaknjenosti Lol V. Stein vsaj za hip tisto zdravilo tišine, ki vsaj malo odreši šum sveta sredi rožljanja vojne propagande.