Poklon velikemu Branku Cvejiću, iskrenemu Prijatelju in izjemnemu gledališkemu in filmskemu umetniku

Leta 1976, ko je TV Slovenija vsako nedeljo ob osmih zvečer predvajala v julijskih, avgustovskih in septembrskih mesecih nanizanko Grlom u jagode, me je kot adolescenta dobesedno zadel lik Baneta Bumbarja, enako narativ kultne nanizanke {režija Srđan Karanović, soscenarist z Rajkom Grlićem}, ki je zmontiral historiat {do}tedanjega Sveta in tedanje Jugoslavije v specifičnem zajemu Beograda in njegovih slavnih toponimov. Zadetek je šel v smeri preslikave in identifikacije skozi nemožnosti, načrte, fantazije, eros neke sestavljanke sveta, ki je hotel biti onkraj {Atlantika}, a je bil njegov čar, da je bil tukaj, ves tak, jugoslovanski, z vonjem po dinjah, kavbojkah Li sa dva e, recitiranjem Edgarja Alaina Poa na beograjskem pokopališču, osvobajanjem telesa s twistom, učenjem na pamet glasbenih lestvic Radia Luxembourg, izreko Ne-ja ob poročnem ritualu, itd. Nosilec tega narativa je bil neponovljivi Branko Cvejić, Bane Bumbar, simpatično buckast tip, ki je v vsaki zgodbi poiskal svoj tja čez {grlom u jagode} in ostal vsakič tukaj in tak-kot-vsakdo, moj, naš, vaš…

Lik Baneta Bumbarja me je torej spremljal v vsakdanjem življenju do trenutka, ko sem ga prvič v živo srečal leta 2003 na uprizoritvi mojega Imena rože v Beogradu, v Sava centru. Na sprejemu, ki ga je Slovenskemu mladinskemu gledališču in predstavi Ime rože v čast priredil prvi slovenski veleposlanik v Srbiji, Borut Šuklje, je bil tudi Branko, tedaj direktor Jugoslovanskog dramskog pozorišta {ali - kot so ga tudi popularno klicali - Jugodrp}. Takoj sva si postala blizu. Prijatelja, zaveznika v mednarodnem ETC, tudi velikokrat na telefonih Ljubljana- Beograd…Neprespane noči v Nici, Birmighamu, Jönköpingu, na Rijeki, v Beogradu; polne njegovega izvirnega in šarmantnega humorja, miselne točnosti, balkanske odprtosti in nekega odtenka nesmrtnosti, večnosti, ki jo je izžareval, artikuliral, živel, so iz vsakega takšnega srečanja množili eros in smisel življenja in umetniških zgodb in dogodkov iz kontroverz z  mitološkimi razsežnostmi.

Branko se je udeležil tudi mednarodne soareje v Anton Podbevšek Teatru, ki je bila posvečena prav nanizanki Grlom u jagode, filmu Jagode u grlu, pa tudi cineastom črnega vala in slavni praški filmski šoli FAMU. Prav iz tega srečanja je bila tudi Brankova pobuda, da bi Grlić, Karanović, Marković sodelovali na vnovični mednarodni soareji v APTu; in z nekaterimi se je že dogovarjal…

Branko je bil izvrstni gledališki igralec, ki je v gledaliških produkcijah dominiral z raziskavo, neklišejem, odtenkom in s svojo nevsiljivo fragilno karizmo. V cineastiki je bil odličen, figura izdelovanja karakterjev, a bil je {navkljub temu} vedno in za vsakogar, ki je kadarkoli videl Grlom u jagode – neponovljivi Bane Bumbar. In ko sva se z Andrejem srečala z njim v beograjskem hotelu Moskva pred nastopom v Novem mestu, je ob Brankovem vstopu v kavarno hotela pianist začel takojci igrati njemu na čast slavno glavno temo omenjane nanizanke, Branko pa se mu je samo blago poklonil v zahvalo in prešerno popil z nama whisky ali dva…

Hvala Ti, dragi Branko, za lepši univerzum!

Drži se, dragi Prijatelj, v večnosti in nesmrtnosti!

                                                                                                                                    Matjaž Berger